Na planini je lepo….jah, res je. Sploh na Vel’ki: 1. ker je tok bliz (čeprou gremo gor vedno z žičnico in sedežnico), 2. ker že točn vem, kje se morm v rušovju skrit, da me ne najdejo smeh… Stvar je v tem, da se sosedov otroc’ dolgočasjo brez naja (Tomaž The lazy guy in Teja, njegova sestra, ki ni lena!!!). Tko, da sva bla po ene dveh letih spet na planin’.

Kot že tradicionalno smo si naredl igrišče za odbojko: mreža + bel selotejp po tleh. Seveda gredo zraven še prirejena pravila in novo ime: trava-volley. In ker ni blo ravno lepega vremena, smo se večinoma zadrževal kar na igrišču. Prvi dan smo šli celo v Vetrnice po sneg, da smo dal “gor prinešeno meso” v “snegovalnik”. Šele na konc smo ugotovil, da smo se pozabl kepat…

Ko je padal dež smo se v bajti grel s toplim čajčkom iz mater’ne duš’ce (ki jo je blo samo še za vzorec…prepozna sem bla letos za čajčke!), igral tarok, remi, se kockal, edino MisterX-a se nismo šli Da pa smo si še mal popestril dan po dežju, smo najdl en “štil” od metle pa se šli vrtit okol… filmčk sledi…

ps: da se ne boste sam men režal je zadnji v vrsti med sorodnimi filmčki tut neroda2!

Over all: bil je sobotno-nedeljski izlet v Avstrijo.

Skupaj s še sedmimi osebki moškega spola smo že zgodaj zjutraj prečkali mejo. Zgodaj zjutraj…poudarjam!, saj v Kranjski Gori nismo mogli spit niti kavice, ker je bilo še vse zaprto . Tako smo se napokali nazaj v belega citroen jumper-ja, kjer sem si že na začetku izborila sprednji sedež, ki ponuja kar nekaj ugodnosti, like: navigacija (beri: zemljevid) v mojih rokah, avdio izbor tudi, pa še udobno se lahko zlekneš.

Ja, da povem končno, kaj je bil sploh namen tega “izleta”: naj bi bil bolj zgodovinsko obarvan…prevozil smo poti, po katerih oz. ob katerih je potekala razmejitev Cone A, Cone B (če se kaj spoznaš na zgodovino, boš verjetno vedel/a kaj o plebiscitu in o dvajsetih letih taistega stoletja) torej od Trbiža čez Podklošter, Beljak, do Baškega jezera (Faaker see ), Vrbe, ob Vrbskem jezeru, skozi Krivo Vrbo do Vetrinja in Celovca. Vmes je bil (na srečo) čas, da smo se zapeljal do Hodiškega jezera (ob Vrbskem nismo najdl free placa) in se ene par uric namakal v hladni sladki vodi. Sledil je še hitri in le zunanji ogled Univerze v Celovcu, nato hitri a tudi notranji ogled Gospe Svete (Maria Saal) in pod le-to še sprehod po zakoruznjenem Gosposvetskem polju do Knežjega prestola.

Zadnja destinacija izleta pa je bilo mesto Friesach (Breže), kjer so se stara srednjeveška vrata že ob štirih popoldne odprla za vse zainteresirane obiskovalce. Navkljub še dovolj zgodnji uri (cca 19.00) je bilo vse okoli že temno (saj se je ob našem prihodu še ulilo) in zato zelo nepripravno za moj fotoaparat da napravi kako uporabno sliko za v arhiv. Tako lahko samo povem, da so po ulicah zagrnili vse izložbe, mesto zadovoljivo osvetlili z baklami in svečami, če si imel kako željo po sedenju, ko si srkal svojo kupico, si se lahko usedel na (premočeno) slamo. Glavna pijača v kupicah je bilo seveda pivo, lahko pa si si privoščil tudi vino ali pa mošt.

Seveda evri niso prišli v poštev, pač pa si si le-te zamenjal v pfennige. Slišati je bilo mečevanje, streljanje s topovi, ropotanje bobnov, trobente, dude, predvsem pa veliko nemščine (pa da si polomim jezik!). Okoli 23. ure so na osrednje prizorišče stopili še fire freek-i in navdušili vse okoli. Dokaj kmalu smo potem odpeketali do St. Filipa, kjer nam je neki znanec priskrbel spavališče in to v fitnesu tako sem tudi ugotovila, da je boksarska vreča res trda. Po nekaj urnem spanju pa je zjutraj zaradi slabega vremena izpuhtela želja po kopanju v kakem jezeru in obveljala ideja o odhodu domov.