No, pa smo stvar le resno zastavili! Vsak teden vsaj dve uri laufanja in preganjanja za žogico. Danes s Špelo vsaj nisva zgrešili garderobe (zadnjič sva bile navdušene nad tipom z brisačo, ki se je kr naenkrat pojavil tam… 
), odkrile pa sva tudi, da imajo spodaj zelo dober kakav in ogromno število biljarnih miz. Luškano!
ps.: za vikend grem v Švico! Pogrešite me! 
Imate doma kaj malin, sliv, marabel, grozdja,… in ga nimate kam dat? Pa skuhajte sok ali pa marmelado. Sok pri nas delamo iz vseh prej omenjenih sadežev, marmelado pa le iz malin in sliv. Malinova je sam zame hehe
Za sok potrebujete sokovnik. Sadje razkoščičite, narežite na manjše koščke in pusite sokovniku, da naredi svoje 
. Nato tekočini iz sokovnika dodajte sladkor in zavrite ter kuhajte kako uro, dve, tri… hehe (količina sladkorja je pri nas umerjena: 1l tekočine, do 1kg sladkorja) Ko se na soku neha “delat” penca je dober za “pakiranje”. Seveda ga morate mal vmes probat, da okusite, če je dovolj sladek in to… Steklenice zaprite z gumijastimi zamaški in jih zadekajte, da se počasi ohlajajo.
Za marmelado sadje že en dan pred kuhanjem razkoščičite in narežite na manjše kose ter spet glede na kilažo sadja dodajte sladkor. Naslednji dan začnite s kuhanjem. Stvar v loncu mora vreti kako uro. Skrbno mešajte! Za boljši okus dodajte kak vanilin sladkor in limonino lupinico. Vmes med kuhanjem si pripravite kozarčke (ki jih btw. predhodno ni potrebno segrevati). Marmelado z ostanki sadja precedite in prelijte v kozarčke, ki jih takoj zaprete (marmelada mora biti še vroča!) in spet zadekate.
In to je vsa umetnost! (spodaj “napeljava” iz sokovnika… brez besed!)
Že nekej časa nazaj pa me je Klemen spraševal, kako pri nas naredimo bezgov sok (tistega iz cvetov, ker drugače se skuha tudi tak, iz bezgovih jagod…my favourite), da se ne pokvari. Ugotovila sva, da postopek priprave poznava oba, le da sem pozabila na neko malenkost, ki je po vsej verjetnosti razlog, da se sok ne pokvari. In to je citronka. Torej “recept” za bezgov sok: 30 bezgovih cvetov, 3kg sladkorja, 3l vode in 10g citronke.
“Naša mama naredi najboljše štruklje na svetu.” Zato se je bilo potrebno naučit, kako se delajo, da bojo tut moji vnuki nekoč lahko rekli isto (upam)!
Pa da začnemo:
Za vlečeno testo potrebujemo moko, malo margarine, ki jo v moki stopimo z vročo vodo, eno jajce (če hočete, da je testo bolj rumeno, pač dodate še en rumenjak), malo olja, kanček kisa (pa ne sprašv’t zakaj kis, mama že ve) in ščepec soli. Vse sestavine zmešamo v luknjici, ki smo jo naredili na sredini moke. Nekako tako. Testo zgnetemo, prepolovimo in ga damo “počivat” (vsaj za pol ure!).
Vmes pripravimo mazivo. V posodo damo skuto, ki jo najprej zmešamo z mešalnikom, da se razpusti. Dodamo ji smetano, jajce in sladkor. Da je stvar slajša lahko tudi vanilin sladkor . Vse skupaj še enkrat premešamo in poskusimo (tudi naša mama zna slikat , če je dovolj sladko. Pripravimo pa si še pehtran in oreha.
Testo (najprej eno polovico, nato ponovimo še z drugo) damo na pomokano pohlebnico in ga zvaljamo v čimbolj pravokotno obliko. Nato ga pomažemo s skutnim mazivom, potresemo prvega s pehtranom + dodatek (malo skute…take, še v kupčih, da se lepše vidi na koncu) drugega pa z orehi + dodatek (sladkor, ker oreha malo zagrenijo). Pomazano testo zvijemo, zavijemo v manjšo pohlebnico (ne pretesno) ter ga z njo vred kuhamo slabe pol ure v soljenem kropu.
Štruklja vzamemo iz vode, še vroča odvijemo iz pohlebnice ter narežemo na kolobarčke. Za zraven naredimo drobtince, za vsak slučaj na mizo postavimo še sladkor (če ima kdo svoj jezik nastavljen na bolj sladko like me) ter solato za zraven.
To bi bilo pa tudi vse!
Kolpa, slovenska južna obmejna oz. kar mejna reka. Mirna, počasna, dovolj široka, osvežilna…krasna za spust. Čeprav na koncu kar malo pogrešaš kaj več brzic….zgleda da je potrebno tut Sočo sprobat
S skupino cca. 25-ih ljudi smo se dobre tri ure fjakal (večinoma) navzdol po toku…naredil smo 7km (baje). Čeprav nam je bil vmes obljubljen golaž, smo se na koncu zadovoljili s piknikom v Vinici (v enem campu takoj levo pred mejo ).
Do zdej se še nikoli nisem vozila po kaki reki tako, kot smo se danes in moram priznat, da je sila zabavno. Pa če bi vedela, da se sigurno ne bi prevrnil vmes v vodo, bi imela fotoaparat tut s sabo, ampak moja odločitev je bila kar dobra, ker smo bli v vodi,…pa ne samo enkrat.
Pa drugič.
pavza za malico v Žužemberku
ps.: ko si izborim še Romanin fotoaparat, pride še kaka slikca, ane Romana?
Končno,… bi se temu reklo! Našli smo čas, soigralko (ker nasmeh, žaba! ), dovoljenje za avto (hvala mama, spet), že zaprašen lopar in žogice, pa tudi Mega center v Kranju (malo reklame…), mesta pač ne poznam tako dobro in… ja, zgubile sva se, ja.
Moram pohvalit, stvar majo lepo urejeno, na razpolago puno vsega, za vsakega se kaj najde! Garderobe počiščene, tuši lepi (vsaj kar se jutranjih ur tiče, čeprav sva imeli igrišče rezervirano ob 10.00 kar že ni več tako jutranja ura, ja?), elektronsko zaklepanje omaric in to, pa POCENI!!!!…kakor-koli-že, z eno besedo: všečno!
Če še niste probal špilat, morte stvar je zelo sproščujoča! Gre kdo?
Rada pečem. Sploh če je kaj sladkega. Od piškotov, tort, potic, biskvitov takšnih in drugačnih…pa da ne pozabim: palačink . In ker to delam dokaj pogosto, sem se odločila, da boste mel tut vi kej od tega. Tukaj gor vas bodo čakali predvsem dobri recepti, kdaj zraven kaka slikca in mogoče (upam da) kak komentar o tem: “kako je blo pa to dobr!” Tako, da veselo na delo. Danes sem sprobala recept za kokosovo torto, ki sem ga (po naključju) opazila tukaj in ga malo priredila…pač nisem uporabila modela za torte pač pa navadni pekač. Stvar je na koncu še vedno izpadla zelo okusno, oblika bo pa že naslednjič veliko boljša
Kokosova torta
potrebščine:
5 jajcev (pač delamo torto, naj vam jih ne bo škoda )
1 jogurtov lonček sladkorja
150g kokosove moke
200g jedilne čokolade
1 žlica vode
0.25l sladke smetane
priprava:
Beljake stepemo v trd sneg in jim dodamo sladkor. Na rahlo vmešamo kokosovo moko, maso poravnamo v pekač (tortni model) ter spečemo v 20 minutah v naprej na 180 stopinj celzija segreti pečici.
Med tem nad soparo stopimo čokolado, ki smo ji dodali žlico vode. Ko je čokolada stopljena, vanjo umešamo še rumenjake in (ko se čisto ohladi) še stepeno sladko smetano. S tem prelijemo pečeno (a ohlajeno!) testo ter ga s pekačem vred damo v zmrzovalnik (če pa tam ni prostora bo pa zadostoval tudi mrzel hladilnik). Čez kake 3 ure pecivo že lahko narežete in ponudite.
Naj se cedijo sline!
Kdo ve kje sem bla? Enyone? Res, da je megleno, ampak če hodite kaj v hribe, bi “mogl” vedt, da je tole na Kamniškemu sedlu (ja? jest ne morem rečt, ker sem bla danes prvič). Navkljub temnim oblakom na nebu sva se s Troby-em odpravila na zanj ne, zame pa malo bolj zahtevno pot. Pač nisem rojen hribolazec oz. (še) nimam kondicije za hribolazništvo, kar pa ne pomeni, da v tem ne uživam. Še vedno mi je hoja navzdol lažja kot navzgor…no, počasi se daleč pride pa naj bo navzgor ali pa navzdol. Nekako si moram nabrat moči za 15., 16. september ko je v planu Triglav (da bo le lepo vreme…)!
Slike so narejene v naglici…na melišču pod sedlom juheeeej!
Pa še dve slikci izpred zadnjega vzpona ob melišču:
Pomoč za desno fotko:
Do prvih obronkov se zaganja morala doline,
zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi.
Viharji in mraz nam bijejo voljo
zahtevajo stene natančnost, odpoved in skromnost.
Tega več očitno ne rabi dolina,
a brez teh navad srca in naših gora
mi resnično ne bo mogli živeti.
Verjetno je bil rojen konec meseca junija. Mama muca je za skladovnico butar v drvarnici (bivše naše hiše, kjer še vedno živi moja mama in mamina sestra z družino, katere del je bil že omenjen tukaj) pustila svojih 5 “ta mladih”. Na žalost so 4-je poginli, eden, Lucky, je pa ostal z nami. Čeprav ima baje to, prejle omenjeno ime, ga jest kličem maco . Prvi tedni so bli: spanje, pitje, spanje, pitje, spanje, pitje… Najprej je seveda jedel mleko za mačje mladičke po flaški, zdej pa je pravi vsejedec! In nič več po flaški! Ja, tudi dnevni urnik se je spremenil: spanje, jedača, igranje, grizenje, čohanje, še grizenje, plezanje, skakanje, ležanje, božanje, spet igranje, spoznavanje narave, še grizenje in še uporaba krempljev, pa spet zobki, igranje z lasmi, dajanje lupčkov,… jah..ne naveliča se! Jest pa tut nimam nič proti…no, edino slikat ga je težko, ko je tako živahen! Bi rabla še dve dodatni roki!
Verjetno poznate zgoraj naslovljeno Avsenikovo pesem. Ja? No, potem verjetno tut poznate kaj besedila. Meni se malo zalomi v drugi kitici…ko razumem da: v Peci Matjaž z Lojzko spi Nekako se mi ne zdi, da to paše v to pesem, tako, da če kdo pozna, naj pove!
Tukaj pa celotna, a moja verzija
Sanja pod plaščem narcis
tiho Golica svoj sen.
Stol dobrodušno smehlja se,
ko veter v skalah igra se.
Ti stari strmi Ljubelj
si zelenico objel.
Lepe ste ve, Karavanke,
rad vas bom vedno imel.
V Peci Matjaž z Lojzko spi,
daleč slap Rinka šumi.
Logarska spet je vsa v cvetju,
sanja in ziblje se v vetru.
Če vesna vas okrasi,
al zima vas zasneži.
Lepe ste ve, Karavanke,
da moč pozabit vas ni!
Je treba skrbet za ohranitev zagorelosti (lol)… Bli smo v Topolščici (tm sem se naučila plavat ).
Mal smo raziskoval in najdl tole na eni od garderob: 
Tele valovčke pa na sivi steni (smeh): 
Reševal smo križenke… 
in se imeli radi. 
Potapljali smo se v bazenu… 
Nekateri se niso hoteli več slikat…. 
zarad frizure baje. 
Dež smo pa pregnal. Itak!
