No, pa smo stvar le resno zastavili! Vsak teden vsaj dve uri laufanja in preganjanja za žogico. Danes s Špelo vsaj nisva zgrešili garderobe (zadnjič sva bile navdušene nad tipom z brisačo, ki se je kr naenkrat pojavil tam… 
), odkrile pa sva tudi, da imajo spodaj zelo dober kakav in ogromno število biljarnih miz. Luškano!
ps.: za vikend grem v Švico! Pogrešite me! 
Imate doma kaj malin, sliv, marabel, grozdja,… in ga nimate kam dat? Pa skuhajte sok ali pa marmelado. Sok pri nas delamo iz vseh prej omenjenih sadežev, marmelado pa le iz malin in sliv. Malinova je sam zame hehe
Za sok potrebujete sokovnik. Sadje razkoščičite, narežite na manjše koščke in pusite sokovniku, da naredi svoje 
. Nato tekočini iz sokovnika dodajte sladkor in zavrite ter kuhajte kako uro, dve, tri… hehe (količina sladkorja je pri nas umerjena: 1l tekočine, do 1kg sladkorja) Ko se na soku neha “delat” penca je dober za “pakiranje”. Seveda ga morate mal vmes probat, da okusite, če je dovolj sladek in to… Steklenice zaprite z gumijastimi zamaški in jih zadekajte, da se počasi ohlajajo.
Za marmelado sadje že en dan pred kuhanjem razkoščičite in narežite na manjše kose ter spet glede na kilažo sadja dodajte sladkor. Naslednji dan začnite s kuhanjem. Stvar v loncu mora vreti kako uro. Skrbno mešajte! Za boljši okus dodajte kak vanilin sladkor in limonino lupinico. Vmes med kuhanjem si pripravite kozarčke (ki jih btw. predhodno ni potrebno segrevati). Marmelado z ostanki sadja precedite in prelijte v kozarčke, ki jih takoj zaprete (marmelada mora biti še vroča!) in spet zadekate.
In to je vsa umetnost! (spodaj “napeljava” iz sokovnika… brez besed!)
Že nekej časa nazaj pa me je Klemen spraševal, kako pri nas naredimo bezgov sok (tistega iz cvetov, ker drugače se skuha tudi tak, iz bezgovih jagod…my favourite), da se ne pokvari. Ugotovila sva, da postopek priprave poznava oba, le da sem pozabila na neko malenkost, ki je po vsej verjetnosti razlog, da se sok ne pokvari. In to je citronka. Torej “recept” za bezgov sok: 30 bezgovih cvetov, 3kg sladkorja, 3l vode in 10g citronke.
“Naša mama naredi najboljše štruklje na svetu.” Zato se je bilo potrebno naučit, kako se delajo, da bojo tut moji vnuki nekoč lahko rekli isto (upam)!
Pa da začnemo:
Za vlečeno testo potrebujemo moko, malo margarine, ki jo v moki stopimo z vročo vodo, eno jajce (če hočete, da je testo bolj rumeno, pač dodate še en rumenjak), malo olja, kanček kisa (pa ne sprašv’t zakaj kis, mama že ve) in ščepec soli. Vse sestavine zmešamo v luknjici, ki smo jo naredili na sredini moke. Nekako tako. Testo zgnetemo, prepolovimo in ga damo “počivat” (vsaj za pol ure!).
Vmes pripravimo mazivo. V posodo damo skuto, ki jo najprej zmešamo z mešalnikom, da se razpusti. Dodamo ji smetano, jajce in sladkor. Da je stvar slajša lahko tudi vanilin sladkor . Vse skupaj še enkrat premešamo in poskusimo (tudi naša mama zna slikat , če je dovolj sladko. Pripravimo pa si še pehtran in oreha.
Testo (najprej eno polovico, nato ponovimo še z drugo) damo na pomokano pohlebnico in ga zvaljamo v čimbolj pravokotno obliko. Nato ga pomažemo s skutnim mazivom, potresemo prvega s pehtranom + dodatek (malo skute…take, še v kupčih, da se lepše vidi na koncu) drugega pa z orehi + dodatek (sladkor, ker oreha malo zagrenijo). Pomazano testo zvijemo, zavijemo v manjšo pohlebnico (ne pretesno) ter ga z njo vred kuhamo slabe pol ure v soljenem kropu.
Štruklja vzamemo iz vode, še vroča odvijemo iz pohlebnice ter narežemo na kolobarčke. Za zraven naredimo drobtince, za vsak slučaj na mizo postavimo še sladkor (če ima kdo svoj jezik nastavljen na bolj sladko like me) ter solato za zraven.
To bi bilo pa tudi vse!
Kolpa, slovenska južna obmejna oz. kar mejna reka. Mirna, počasna, dovolj široka, osvežilna…krasna za spust. Čeprav na koncu kar malo pogrešaš kaj več brzic….zgleda da je potrebno tut Sočo sprobat
S skupino cca. 25-ih ljudi smo se dobre tri ure fjakal (večinoma) navzdol po toku…naredil smo 7km (baje). Čeprav nam je bil vmes obljubljen golaž, smo se na koncu zadovoljili s piknikom v Vinici (v enem campu takoj levo pred mejo ).
Do zdej se še nikoli nisem vozila po kaki reki tako, kot smo se danes in moram priznat, da je sila zabavno. Pa če bi vedela, da se sigurno ne bi prevrnil vmes v vodo, bi imela fotoaparat tut s sabo, ampak moja odločitev je bila kar dobra, ker smo bli v vodi,…pa ne samo enkrat.
Pa drugič.
pavza za malico v Žužemberku
ps.: ko si izborim še Romanin fotoaparat, pride še kaka slikca, ane Romana?
Končno,… bi se temu reklo! Našli smo čas, soigralko (ker nasmeh, žaba! ), dovoljenje za avto (hvala mama, spet), že zaprašen lopar in žogice, pa tudi Mega center v Kranju (malo reklame…), mesta pač ne poznam tako dobro in… ja, zgubile sva se, ja.
Moram pohvalit, stvar majo lepo urejeno, na razpolago puno vsega, za vsakega se kaj najde! Garderobe počiščene, tuši lepi (vsaj kar se jutranjih ur tiče, čeprav sva imeli igrišče rezervirano ob 10.00 kar že ni več tako jutranja ura, ja?), elektronsko zaklepanje omaric in to, pa POCENI!!!!…kakor-koli-že, z eno besedo: všečno!
Če še niste probal špilat, morte stvar je zelo sproščujoča! Gre kdo?
