Julijski pondeljek zjutraj…nahrbtnik…z AX-om v Ljubljano (hvala mami, da si tako zgodej vstala)…4-i peron, za Reko…sama v kupe-ju, se zleknem, v ušesa vtaknem Jadranko Juras, zadremam,…zbudim se na meji, pregledajo dokumente in poštemplajo karto, malo se sprehodim in pokukam skozi okno,…spet naprej, še dobre pol ure,…ob 9.00 na Reko pridejo pome (da mi ni treba čakat do 17.00 na katamaran!), v avtu klima, 2h vožnje in končno na Pagu. Iz Novalje še v Šimuni…pridemo glih za kosilo (njamsi, hvala Teti!)…morje mirno, nalsednji dan nevihte, potem spet zboljšanje, pa spet poslabšanje,…prvi večer avtomobilčki in vrtiljak, Diana kot Jack Sparrow,…preganjanje želv in rakovic, čiščenje rib v morju in “prihod” galebov, dirkanje z gumenjakom, ležanje na plaži z možgani na off in, hm nismo mel čivave, pomol, skakanje v vodo, fotoaparat skoraj v vodi!!!, preganjanje za podmladkom, ponoči KOMARJI!!!, zjutraj krasni zajtrki in v četrtek zvečer že slovo…petek zjutraj ob 6.00 pa iz Novalje katamaran do Reke (2 ure po morju! pa ne spustijo te na palubo, morš bit skos notr…nč sončnega vzhoda )…na Reki sprehajanje po mestu, McDonald’s, odkrivanje kake dobre picerije za naslednje leto , čakalnica na železniški postaji, branje knjige (ŽigAna od Tič-a), kazalci se premikajo proti 13.00, končno prisopiha Ljubljančan…spet sama v kupe-ju, ups, ne, hmal prisede eden, k sem pol zvedla, da je Pero iz Sacramenta, rojen na Reki, drugač američan, vožnja z vlakom je zato v obnavljanju angleščine minila izredno hitro. V Ljubljani se iz enega perona sprehodim do drugega (v bistvu iz 3. do 8.) na kam’nčana (še sreča da vozi vsaj vsako uro enkrat!)…še 1h pa sem doma!

Upam, da za letos še nisem konc z morjem…