Moj bratec bo pa v petek po TV 
Nikoli nisem mislila, da se bo podal v komercialne vode, hehe. Gooooooooooooooo Tomaž! 
EDIT: stvar se začne ob osmih, Tomaž bo tam nekje levo zadaj 
bodo pa tretji po vrsti!
(Saša, Bojča, Eva: ne bo vam treba gledat ceeeeele Eme,… Tomažu sem pa naročila, da se naj čim bolj ogiba Mariota zgleda, da ima Jaka že izkušnje, hehe)
Slika1: ob učenju botanike
Slika2: trenutno stanje mojega nosu (pazite se viroz!!! apčih…)
Jih že imate? Če JA, potem ste lahko srečni! Na biologiji (oz. baje na celotni BF) so se letos odločili, da bomo pridni študentje tudi še naslednji teden hodili na vaje in predavanja. Razlog naj bi bile podaljšane božične počitnice, ampak saj smo bili 3. in 4. januarja lepo na faxu!!! Res ne vem kaj jih je prijelo. In NE, nimamo zaradi tega podaljšanega zimskega izpitnega obdobja, samo skrajšanega in natrpanega v 2 tedna (zadnji teden izpitov oz. drugi teden februarja pa je zanimivo frej, kt ptiček na vej; kar pa seveda ne pomeni kake prednosti, edinole, če greste na sneg za cel teden…).
Ah ja…
V petek teden po skoraj treh letih končno ne bom več “voznik začetnik”/”mlad voznik” (ne vem, je kaka razlika?). V tem času sem se enkrat “ujela” v policijski radar in to že takoj v prvem mesecu izpita (prehitra vožnja v naselju in takratna 1 pika 
sedaj bi bile 3), enkrat pa sem v rovtah ostala brez bencina (seveda po krasnih nasvetih mojega brata: ah, to maš še vsaj za 100km!…right…). To je pa tudi vse.
Treba bo na občino, na zdravstveni pregled (majo v Mengšu še vedno najceneje? 
), pa še slikat se bo treba (glede na to, kakšno imam trenutno sliko v vozniški bo verjetno vsaka nova boljša! Jah, kaj morem, slab dan je bil…).
ps.: Klemen, maš za vikend kej cajta? Jest bi se slikala no, v bistvu bi me ti!
V prvem letniku faxa nam je profesorica splošne zoologije dala v razmislek zgornje vprašanje. In po celem letu sem v predalniku nočne omarice našla sestavek, ki sem ga tedaj spisala na to temo:
O življenju na začetku vedno začnemo razmišljati filozofsko oz. nebiološko, vsaj jaz. Kaj je živo? Človek. Vse in nič! Vedno manj… Ljudje smo delavci stvari, ki naj bi bile nežive. Vsi in vse naj bi bilo narejeno iz neživih snovi, ki pa v simbiozi in pravilnem spajanju “delujejo” -> živijo (npr. človek). Življenje je nekaj, česar se ne da opisati z besedami, čeprav je beseda. Je čudež, je možnost…je nekaj, kar poznamo vsi ljudje…in drugi “živi”. Saj ga le ti posedujejo. To je njihova, naša skupna lastnost: biti živ. Moja definicija živega: živo je vse, kar ima lastnost živega. Vprašanje: je drevo živo? Da. Je deblo drevesa živo? Da. Je prevodni floem živ? Da. Je les živ? Hm…ne? Zakaj ne? Kaj pa: je celuloza živa? Je glukoza živa? So atomi ogljika živi? So elektroni atoma živi? Zakaj pa ne? Saj s seboj “nosijo” energijo. Torej živijo. Po tem takem bi bila vsa vprašanja o tem, kakšni so kriteriji in kdo in kaj je sploh živ odveč. Vsi bi vedeli, da je živo vse. Nekatere stvari pač ne morejo umreti…ali pa?
Heh, kako zanimivo je brati svoja razmišljanja z eno letno zamudo in kako se le-ta spreminjajo!
(najbolj smešna) beseda dneva: gutaperča. Snov naj bi bila posušen mleček iz nekih tropskih rastlin, podobna kavčuku. Zanimivo
In končno sem si sestavila celoten pribor za vaje: huda pinceta, doma narejena “igla” (kemik + šivanka), igla kot del injekcije in žiletke.
V januarskem Kamniškem Občanu boste verjetno zasledili spodnji članek:
Ni lepšega praznika, kot je praznik poln petja in veselja. Zato se mladi, ki nam je petje ljubo, že tri leta zaporedoma zberemo konec decembra in pripravimo božični koncert. Prvo leto smo v Tunjicah, Nevljah in na Jezerskem izvajali Tomčev božični oratorij – Slovenski Božič, lani pa v Dolu pri Ljubljani in v Medvodah. Letos smo pod vodstvom Aleša Sedušaka nastopili v manjši zasedbi (Barbara Topolovec, Teja Krt, Vesna Potokar, Primož Stele, Tomaž Krt, Uroš Trobentar). Z izborom starih slovenskih božičnih pesmi in drugih smo 26. decembra, na god sv. Štefana in na dan slovenske samostojnosti in enotnosti, priredili koncert v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Le-tega smo ponovili na dan svetih treh kraljev, 6. januarja 2008, v cerkvi sv. Urha na Vranji Peči. Tudi naprej bomo poskusili ohraniti to navado ter dodali Božiču še kak drug letni praznik. In kot nam je župnik na Vranji Peči zaželel: da bi tudi živeli tako lepo, kot pojete.
Pri mikrobiologiji smo se na eni od vaj učili o antibiogramih ter z njimi povezanimi antibiotiki. Verjetno ste podobne poskuse delali v srednji šoli, tako da ne bom ravno razlagala kako antibiogram zgleda (čeprav sedaj vem, da obstajajo kar tri različne vrste le-teh). Bolj pomembno se mi zdi, da vam povem kaj več o antibiotikih. Na angleški Wikipediji je o vsem tem krasno razloženo, najdeš veliko uporabnega KLIK (dočimer na slovenski…ne…).
Torej: antibiotik je snov, bakterijskega ali glivnega izvora, ki inhibira ali dokončno zavre rast mikroorganizma/ov (mišljeno: bakterij, gliv). Ja, nekateri mikroorganizmi proizvajajo snovi, ki druge organizme uničijo. Kako zanimivo. In ker smo na vajah preizkušali delovanje gentamicina, novobiocina in streptomicina, sem malo pokukala, kako in na kaj sploh delujejo. Najbolj zanimiv mi je bil streptomicin. Kot prvi je bil uporabljen pri zdravljenju tuberkuloze in kuge, a najbolj me je zmotil podatek o morebitnem predoziranju – pride do ototoksije (izguba sluha).
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
No, res da nimam tuberkuloze pa tudi kuge ne, ampak če pogledam drugače: saj ima vsaka stvar v prevelikih količinah slabe posledice. Če se spomnite, so bila (verjetno že pred 7, 8 leti) zelo v modi E števila na živilih. Pri kemiji v gimnaziji smo trije sošolci naredili raziskovalno nalogo z naslovom “Aditivi v živilih in barvila na splošno” in ugotovili, da so vsi dodatki nevarni, kakorkoli že gledaš. Le da so nekateri bolj, nekateri pa manj. Tako pa je verjetno tudi pri antibiotikih, cepivih itd. Ni dobro pretiravati! Zato pijte topel čajček, priskrbite si veliko vitaminčkov (s sadjem seveda), popijte kdaj kozarec rdeče pese ali pa kozarec temnega vina in ne pozabite na žlico medu! Predvsem se pa veliko smejte, tudi to pomaga, da ne zbolite
Vsako leto, ko sva z bratom doma (to se je po parih letih spet zgodilo) pripraviva nekakšen kviz. Včasih so bili ti kvizi cele predstave: petje, ples in igra, glasbena podlaga (v živo ali playback), narejen je bil celo sedežni red gledalcev, ki so si morali karte kupiti (za eno sladkarijo). In nato je šele sledilo žrebanje vprašanj, odgovarjanje in za pravilen odgovor skromno darilce za novo leto. No, letos je bil samo kviz
Zelo uporabna knjiga za te stvari je knjiga z naslovom Poznate naslov te knjige? od Raymonda Smullyana (v originalu: What Is the Name of This Book?). Sploh, če se je res lotiš. Tukaj sem tudi na spletu našla par ugank iz knjige (tam pri “uganke in opičji triki”).
Še ena uganka: Nikoli ni bilo, nikoli ne bo, če pa bi bilo, pa bi bilo samo za enkrat! Kaj je to?
Aja, še nekaj: želim Ti zanimivo in s sončkom obsijano letošnje leto!
