V prvem letniku faxa nam je profesorica splošne zoologije dala v razmislek zgornje vprašanje. In po celem letu sem v predalniku nočne omarice našla sestavek, ki sem ga tedaj spisala na to temo:

O življenju na začetku vedno začnemo razmišljati filozofsko oz. nebiološko, vsaj jaz. Kaj je živo? Človek. Vse in nič! Vedno manj… Ljudje smo delavci stvari, ki naj bi bile nežive. Vsi in vse naj bi bilo narejeno iz neživih snovi, ki pa v simbiozi in pravilnem spajanju “delujejo” -> živijo (npr. človek). Življenje je nekaj, česar se ne da opisati z besedami, čeprav je beseda. Je čudež, je možnost…je nekaj, kar poznamo vsi ljudje…in drugi “živi”. Saj ga le ti posedujejo. To je njihova, naša skupna lastnost: biti živ. Moja definicija živega: živo je vse, kar ima lastnost živega. Vprašanje: je drevo živo? Da. Je deblo drevesa živo? Da. Je prevodni floem živ? Da. Je les živ? Hm…ne? Zakaj ne? Kaj pa: je celuloza živa? Je glukoza živa? So atomi ogljika živi? So elektroni atoma živi? Zakaj pa ne? Saj s seboj “nosijo” energijo. Torej živijo. Po tem takem bi bila vsa vprašanja o tem, kakšni so kriteriji in kdo in kaj je sploh živ odveč. Vsi bi vedeli, da je živo vse. Nekatere stvari pač ne morejo umreti…ali pa?

Heh, kako zanimivo je brati svoja razmišljanja z eno letno zamudo in kako se le-ta spreminjajo!