Razočarani – zadovoljni?

Mamica hčerki iz knjigice Moji ljubi hčerki od Pam Brown…

Včasih si želim, da bi imela moč, da bi vse uredila tako,

da bi bilo zate prav. Včasih si želim, da bi imela dovolj

denarja, da bi ti nudila stvari, o katerih snajaš. Včasih

si želim, da bi imela dragocenosti, ki bi ti jih zapustila.

A dala sem ti, kar sem mogla – tvojih pet jasnih čutov

in svet okrog tebe. Vzemi, kar želiš, dodaj čudež svojega

obstoja seštevku vsega, kar je čudežno v ljudeh, in

predaj naprej dar ljubezni.

To je dovolj.

Ja, mesec september mi je bil vedno všeč. Priznam, rada sem hodila v šolo. No, to seveda še vedno počnem, samo da pri tem september ne igra več pomembne vloge. Najbolje je bilo, ko sem konec avgusta dobila nove zvezke in ostale potrebščine, knjige, delovne zvezke…ker sem si dala potlej dela z ovijanjem, lepljenjem nalepk in pisanjem, v kateri razred Teja že hodi ko so za septembrom prihajali novi in novi meseci, sem počasi komaj čakala junij! Pa verjetno je tako (bilo) pri vseh.

Študentska leta seveda vse spremenijo. Kot prvo ni več navdušenega lepljenja nalepk na nove zvezke, pa še ni kaj prida nervoznega čakanja na mesec junij. V septembru so še zadnji izpitni roki pred novim vpisom v višji letnik…in intenzivno učenje še vedno pa mi je všeč, ko vidim plakate »Vozi previdno! Šolarji na cesti!« in gruče pred ljubljanskimi gimnazijami v centru. Seveda se pozna gneča po obljudenih ulicah in je otežena hitra vožnja s kolesom, pa nič zato! Otroci so zakon! Komaj čakam, da bom zraven pri kupovanju novih šolskih zvezkov in ostalih reči…