Že kot otroka me je vedno zanimalo, kako lahko iz tube Top2-ja ali pa iz tube zobne paste iztisnem vzorčasto klobasico, ki jo pojem s kuhano hrenovko ali pa okrasim zobno krtačko 
A te skrivnosti je z današnjim dnem konec! Prerezali smo zobno pasto. Enkrat, dvakrat, trikrat…in…razočaranje. Nobenih skritih prostorčkov za različne barve, nobene folije, nič posebnega, samo spacarija.
Argh, so much about science.
Zaradi navdušenja poslušalcev na zadnjem nastopu bomo naš koncert ponovili kar še dvakrat 
1. Cerkev Srca Jezusovega, Ljubljana – Tabor, 4.1.2009, po popoldanski maši (torej cca. 17.45)
2. Cerkev Sv. Martina, Šmartno v Tuhinju, 6.1.2009, po večerni tri-kraljevski maši (torej cca. 18.45)
Program ostaja isti.
Vabljeni!
Če v svojih glavah slučajno še ne čutite pretirane nasičenosti z božičnimi pesmimi Vas vabim na še enega od mnogih koncertov, na katerem lahko prisluhnete takim ali drugačnim…no, predvsem božičnim.
Izvajali bomo naslednje skladbe:
Slava Bogu na višavah – iz Kramarjeve zbirke
Zveseli se, žalostna zemlja (venec 632) – Ivan Zupan
Podati hočem ti srce – Sicherl
Božična noč – Franc Bricelj
Ring Christmas Bells – Mykola Leontovich
White Christmas – Berlin Irving
Glorious Kingdom – arr. Wolfgang Kalber
It Came upon the Midnight Clear – R. S. Willis
Otrok v božični noči – Aleksander Vodopivec
Sveti Jožef in Marija (Gorenjska ljudska) – prir. Janez Močnik
Sveta noč – Franc Gruber
Program je lep in zanimiv predvsem zaradi nekaterih starih slovenskih božičnih pesmi in novejših angleških. Koncert ni in ne bo dolg, tako da ste res vabljeni, da si v soboto zvečer vzamete kako urico in pridete v Groblje. Vsa stvar pa bo imela verjetno tudi ponovitev, a o tem boste obveščeni naknadno.
Mojca se je spet razpisala. Kako lepo mi je prebirat njene poste. Nekako sem si vedno želela tako izražati svoja čustva in pisati tako zanimivo in privlačno. No, mogoče še nisem nikoli poizkusila…mogoče se bojim, da bom na koncu ugotovila, da ne znam in mi bo hudo. Kaj pa vem…
Skratka, berem berem…se zasanjam, berem naprej, še berem, pogledam komentarje, mamino pisanje o občudovanju Insbrucka…(Mojca, nekako se ti vidi, da si podedovala to pisanje ) in potlej se končno zamislim in ugotovim, da sama nimam posebnega mesta na svetu, v katerega sem se/naj bi se zaljubila. Smešno, čudno, neprijetno, seveda mora obstajati. Joj, pa ga ne najdem…kako naj razmišljam? Kar zmedla sem se…začela sem raziskovati po svojih preteklih dogodivščinah…kaj in kje me je kdaj tako navduši, da tega absolutno ne bi mogla pozabit…
Pa še vedno razmišljam…
