Mojca se je spet razpisala. Kako lepo mi je prebirat njene poste. Nekako sem si vedno želela tako izražati svoja čustva in pisati tako zanimivo in privlačno. No, mogoče še nisem nikoli poizkusila…mogoče se bojim, da bom na koncu ugotovila, da ne znam in mi bo hudo. Kaj pa vem…

Skratka, berem berem…se zasanjam, berem naprej, še berem, pogledam komentarje, mamino pisanje o občudovanju Insbrucka…(Mojca, nekako se ti vidi, da si podedovala to pisanje ) in potlej se končno zamislim in ugotovim, da sama nimam posebnega mesta na svetu, v katerega sem se/naj bi se zaljubila. Smešno, čudno, neprijetno, seveda mora obstajati. Joj, pa ga ne najdem…kako naj razmišljam? Kar zmedla sem se…začela sem raziskovati po svojih preteklih dogodivščinah…kaj in kje me je kdaj tako navduši, da tega absolutno ne bi mogla pozabit…

Pa še vedno razmišljam…