Že kar nekaj časa je preteklo od 10. januarja. Moj spomin pa je vse slabši! No, par stvari še vem: vem, da je bila sobota, čisto navadna. Doma smo pripravljali: prali body-je, žabice, pospravljali po sobi,…bila sem čisto optimistična, da bom šla naslednji teden še na fax 
popoldne, okoli 17h pa sva se z Gregorjem odločila, da greva v Ljubljano. Tako ali tako sva bila nemanjena v študenca, ampak nekako naju je cesta pripeljala še do porodnišnice. Prvič se mi je zgodilo, da se mi je tudi pot do Ljubljane neznansko vlekla, saj mi je bilo zelo neudobno s tako pogostimi popadki! Mogoče zato priporočajo, da greš v porodnišnico, ko so popadki na nekaj 5 minut, da nisi čisto revež, ko so na kak par minut manj! Kakorkoli že, Gregor se mi je samo nasmehnil, ko sem stopila iz sprejemne sobe že oblečena v tisto zeleno bolnišnično haljo. Sledila je vsa ostala procedura…ob osmih zvečer pa sem že ležala na postelji v porodni sobi (št. 1). Potlej pa se je vleklo (no, vsaj meni) do trenutka, ko smo bili v sobi že trije (21.46).
Sam porod je potekal brez posebnosti in čisto naravno, brez umetnih popadkov, brez anestetikov in brez rezanja. Hvala Bogu! Teta mi prvi, da sploh ne vem, kaj je porod ne ugovarjam. Nekako se še vedno ne zavedam, da je vse potekalo tako hitro in brez zapletov. Okoli polnoči pa so nas ločili. Ati je odšel domov, midva s Filipom pa na oddelek (D, soba 5). Bila sva v sobi še z dvema cimrama, ki sta imeli tudi fantka, Maka in Marka, rojena na isti dan. Noč je dokaj hitro minila, no, edino dojenje je na začetku cela kolobocija. Pa nič zato. Zjutraj je nastopil močno pričakovani zajtrk! Dopoldne vizita za dojenčke, potlej še za mamice, ob treh pa prvi obiski. Vsak dan smo se nalivali s čajem, mlekom in vodo. Kar je pač bilo naslednji dan (v ponedeljek) pa sem že komaj čakala, da grem domov. Filipu je bilo verjetno še vseeno, kje je :@
Tako, to so bili tisti prvi dnevi v porodnišnici. Jutri so na vrsti prvi dnevi doma! Do takrat…uživajte v sončku!
