Konec marca sem začela odštevati, čeprav nisem točno vedela od katerega števila nazaj naj odštevam. Glede na to, da se je Filip rodil 10 dni pred rokom, kar naj bi bilo tokrat 26. marca, sem najprej čakala ta dan. Seveda se je izkazalo, da ne bo nič s tem. Potlej smo čakali luno, 30. marca. No, tudi nič. 1. aprila pa sem imela spet redni pregled. In glede na stanje (5cm odprta, popadki menda redni na kakih 15 minut, kdo bi opazil :$) je zdravnica rekla: “Če ponoči ne bo nič posebnega, se ju3 zjutraj kar nalimajte pred sprejemno pisarno v porodnišnico!”. No, pa sem si oddahnila. Sem že mislila, da te nosečnosti nikakor ne bo konec! In res. Že Filip je bil nemiren v spanju, tako pa tudi jaz. Okrog štirih pa me je parkrat tako stisnilo, da sem zbudila še moža, Filipa sva pustila v varstvu sosedov…in sva šla.

Pred sprejemno pisarno ob pol petih zjutraj ni bilo gužve. Tako, da sva bila oba kar hitro opravljena (Gregor v njegovi “mesarski” preobleki, jaz pa v trdi zeleni spalni srajci Kliničnega centra…po zadnji modi ) in z dvigalom že na poti v prvo nadstropje. Stvari so se odvijale zelooo hitro (vsaj Gregor pravi tako), čeprav se meni ni zdelo tako. Porod ni bil nič lažji kot prvič, čeprav so vse stvari potekale po babičinem planu. Mogoče zaradi zavedanja, da pa le “malo” boli. Pa dobro. Ob šestih je bilo že bolje. Rodil se je Nace, še en fant! Po APGAR-ju je dobil oceno 9, kar pomeni, da je moral biti kar vredu. Potlej pa smo trije počakali še 3 ure v porodni sobi (menda je to čakanje potrebno zaradi morebitnih komplikacij, ki se lahko pojavijo po porodu), dva pa sva bila ob devetih že na poti na oddelek.

Nekako tako je vse potekalo. Res hitro, če danes pomislim nazaj. V porodnišnici sva z Nacetom preživela vse “tavelike” praznike. Na žalost nisva imela nobenih obiskov (razen atija seveda, brez njega ne bi preživela) zaradi viroz in grip, ki so baje še vedno razsajale. Pa vredu. Za velikonočni ponedeljek (po treh dneh) sva bila vsa srečna, saj sva šla lahko domov.

Od takrat smo doma 4je. Kar vredu nam gre. Filip se je že navadil, da ga Nacetov jok ne zbuja, Nace pa je tako ali tako že iz porodnišnice odporen na jok drugih otrok. Tudi vreme je kar znosno: Nace se že lahko malo posončka, mami pa z veseljem prezrači stanovanje in malo pokuka skozi odprto okno, ko je tako toplo (no, vsaj bilo je…tale dež nam že ni več tako všeč!). No, lepši dnevi seveda še prihajajo. In jih z veseljem…spet…pričakujemo

Pa lep pozdrav od nas vseh 4-ih!