Kazalo je, da bo vreme res zdržalo še celo dopoldne in del popoldneva, zato smo se prejšnjo soboto (spet s sosedovo Zojo) odpravili na izlet – na Veliko planino. Pot čez Korošico je bila kar dolga in naporna, a ker so otroci nosili ruzake…ja ja, sej se hecam. Šli smo na ta deseto gondolo in še s sedežnico po vrhu…na vrh! Aaaaa, kak svež zrak! Zgoraj smo se razgledali po bližnjih še sneženih gorah, v dolino pa se je zaradi velike vlage slabo videlo. Pa nič zato, otrok itak te stvari še ne zanimjo toliko.

Čeprav je mladina dokaj sama hodila (no, razen Nace), nismo rabili preveč časa, da smo prišli do planinskega naselja. Vmes smo si seveda nabrali zalogo kamnov, da smo jih lahko potlej pometali v “velike luže”.

Pohodnikov je bilo kar veliko, na srečo pa toliko manj krav. Verjetno so šele na Kisovcu, do tja pa nismo lazli.
V planinskem naselju smo se stacionirali tam na travo, kam pa drugam in pojedli slastne sendviče. Malo smo ohladili noge in ker otroci niso nič pri miru in ker se je že bližala ura počivanja smo se kar odpravili naprej oz. nazaj. Pogledali smo si še kapelico in kar hitro stopili v korak, da smo ujeli sedežnico ob 13.15. Oblaki so se zbirali in veter je že kar lepo pel. Kot naročeno pa še nekdo iz Šimnovca zakliče, da bo gondola odpeljala kar ob pol dveh, ker se bliža slabo vreme. Ni boljše!

Tako smo naredili prav lep izlet, zagotovo ne naš zadnji!

ps.: s Photoshopom se je igral moj mož