Iz četrtega letnika faksa mi manjka par terenskih vaj pri predmetu Ekologija živali…enega od teh sem odkljukala danes.
Z asistentom Hubertom Potočnikom se nas je kar velika skupina (cca. 30 osebkov) odpravila na en hajk po Iškem Vindgarju. Sam prostor je načeloma poznan kot dober piknik plac, a je veliko več kot samo to. Ravno zaradi njegove mikroklime (posamezni refugiji – prostorčki z določeno “klimo” in posledično tudi vegetacijo) je tu pestrost favne velika. Ob eni skali po kateri je polzela voda smo našli ruj, ki je znan za bolj tople kraje, na sami skali pa mesoojedo rastlino mastnico, ki pa raste na hladnejših predelih. Prav na tej skali živi posebna vrsta mladoletnice (Trichoptera), ki je endemid prav za Iški Vindgar. Tu živi ogromno močeradov (pestrost le teh pri nas je tam okoli 50, v Nemčiji so ponosni na tistih svojih 10 ). Območje naseljujejo tudi večji sesalci, od najbolj značilnega gamsa, do medveda, risa, vidre, tudi volka. V sami Iški (potok, ki teče skozi vindgar) pa je populacija postrvi.

No, veliko zanimivega! Voda je fina, trenutno ima kakih 16 stopinj, pot je prvih 20 minut do pol ure primerna celo za vozičke (seveda z velikimi kolesi!), nato pa za razgibane noge, ki si ne bojijo malo zagazit v vodo. Neki predeli so primerni tudi za kopanje, saj je na razpolago kar nekaj lepih tolmunčkov, voda pa tudi ni prehitra. Seveda, če prejšnji dan ne dežuje