Po enem uspešnem in zanimivem terenu smo se odpravili še na enega enotedenskega. Potekal je na Cerkniškem jezeru, njegovih trstiščih in v Rakovem Škocjanu, po reki Rak.
Kraški svet tukaj kaže svojo največjo mojstrovino, kjer se med pobočja Slivnice in Javornikov ujame voda in čez čas presahne – Cerkniško jezero. Res, da imamo v Sloveniji še nekaj podobnih (Petelinje, Pavško in Pivško jezero), a to je največje, saj obsega od nekje 20 do 24 km^2, ko je polno. Jezero se napolni v kakem tednu, izprazni pa v treh. Voda se na področju zadrži kar 9 mesecev. Zato si lahko predstavljate, da morajo biti rastline in živali na tem področju, ki je načeloma ugodno za življenje prav zaradi obilice vode, izredno prilagodljive na samo presihanje, ki v ekosistemu pomeni motnjo.
No dovolj o ekologiji…če bi radi o tem izvedeli kaj več, se lahko vpišete na BF, oddelek za biologijo 
hehe
Na kratko še o dogajanju: ker sem ta teren zamudila lani (nekako je bil Nace takrat star dobra 2 meseca), sem se letos priključila boloncem, ki pa so bili prav fina druščina! Smo se napeli in naplesali, res luštno smo se imeli. Predvsem moram pohvalit tudi naš strokovni kader: prof. Alenko Gaberščik, docentko Matejo Germ in tehničnega sodelavca Dragana. Veliko so pripomogli k povečevanju znanja v naših možganih z zanimivo oblikovanimi delovnimi skupinami, razgibanim delom, veseljem do skupnega teamskega dela in vključevanjem v samo druščino nas študentov.
Hvala za lep in poučen teren!
). Območje naseljujejo tudi večji sesalci, od najbolj značilnega gamsa, do medveda, risa, vidre, tudi volka. V sami Iški (potok, ki teče skozi vindgar) pa je populacija postrvi.
