…smo preizkušali ljubljanske “peš poti”. S kolesi smo se peljali po delu Poti ob žici in se vmes ustavili na Koseškem bajerju. Nastavljali smo se sončku, sedeli na listju, opazovali vodni ekosistem, tako floro kot favno 
, spuščali zmaja (ko se je veter odločil, da malo popiha), se crkljali in predvsem imeli luštno!
Trenutno pa reeeeeeeees že grozno čakamo sneg!
Mislim, da smo si letos izbrali najlepše vreme! V celih 14 dneh smo imeli 5 minut dežja in slaba dva dneva burje, ravno prav, da je spihala ozračje in zbistrila vodo. Ni boljšega!
ps.: tisti dan z burjo smo izkoristili za izlet na Krk. Pogledali smo si mesto Vrbnik in se kopali v Klimnem. Slike še pridejo.
Kazalo je, da bo vreme res zdržalo še celo dopoldne in del popoldneva, zato smo se prejšnjo soboto (spet s sosedovo Zojo) odpravili na izlet – na Veliko planino. Pot čez Korošico je bila kar dolga in naporna, a ker so otroci nosili ruzake…ja ja, sej se hecam. Šli smo na ta deseto gondolo in še s sedežnico po vrhu…na vrh! Aaaaa, kak svež zrak! Zgoraj smo se razgledali po bližnjih še sneženih gorah, v dolino pa se je zaradi velike vlage slabo videlo. Pa nič zato, otrok itak te stvari še ne zanimjo toliko.
Čeprav je mladina dokaj sama hodila (no, razen Nace), nismo rabili preveč časa, da smo prišli do planinskega naselja. Vmes smo si seveda nabrali zalogo kamnov, da smo jih lahko potlej pometali v “velike luže”.
in pojedli slastne sendviče. Malo smo ohladili noge in ker otroci niso nič pri miru in ker se je že bližala ura počivanja smo se kar odpravili naprej oz. nazaj. Pogledali smo si še kapelico in kar hitro stopili v korak, da smo ujeli sedežnico ob 13.15. Oblaki so se zbirali in veter je že kar lepo pel. Kot naročeno pa še nekdo iz Šimnovca zakliče, da bo gondola odpeljala kar ob pol dveh, ker se bliža slabo vreme. Ni boljše!
Tako smo naredili prav lep izlet, zagotovo ne naš zadnji!
ps.: s Photoshopom se je igral moj mož
Nace se že nekaj časa navdušuje nad knjigicami. Vedno ko gremo mimo knjižne police začne neumorno s svojim: “To to to to to to to to….. “. Zraven pride še stegovanje roke in odrivanje, da bi ja prišel bližje
foto: Klemen
Po skoraj točno 9 mesecih nas je spet obiskal Klemen! Da vas spomnim: nazadnje je bil tu, ko naš Nace še ni dopolnil enega meseca KLIK. S svojimi zvitimi tehnikami: najprej so tu očala (s katerimi preusmeri pozornost in mu nekako uspe, da se tudi mali otroci ne bojijo navezati stika) potlej pa še črna škatlica, ki se ji reče fotoaparat (ki ga da najprej za igračo, da potlej otrok ne zanima več, ko je fotoaparat na delu), preusmeri pozornost in ustvari sproščen občutek med otroci.
No, dovolj besedi, kajne! Uživajte v slikicah!
Ps.: količina slikic je zelo velika! Razlog: vse so mi takooo všeč! Hvala Klemen, spet
Igramo se z vsem, kar nam je pri roki če pozorno poslušate v ozadju lahko slišite Filipa. Kdo ugotovi kaj počne?
Dedek Mraz je že med nami!
Slikala sem dva njegova pomagača:
Že nekaj časa ne nosimo kratkih hlač. Na žalost! Malo spomina na tiste “kratke” čase, ko smo:
- kupili krede
- počivali na sončku
- prvič v roke vzeli žlico
- bili mokri
- šli na Sv. Primoža
- se smejali in imeli radi
- se crkljali in končno zaspali
no, če bi nas pobarvali s sajami, potlej bi bili res lahko črnčki. Čeprav smo bili do sedaj že dobrih 14 dni na morju, imamo dokaj zmerno temno barvo res, da se ne sekiramo preveč, saj smo na morju zato, da uživamo v vodi (čeprav je malček hladna) in lepem vremenu (čeprav je par dni burja hudo zavijala okrog vogalov in dež lil v potokih).
Mogoče bo pa naslednji teden voda kaj toplejša, gremo preverit!
Že med mojo prvo nosečnostjo, ko bereš vse sorte in brskaš po forumih, kako kaj ljudje komplicirajo sem naletela na sling (tudi štorklja, ruta in še kako). Sedaj pa sem imela končno priložnost, da res preizkusim to stvar. Ko imaš dva otroka in ko si postavljen pred dejstvo, da si sam z dvema naenkrat, začneš razmišljati, kako imeti tisto malo štruco pri sebi in še vedno proste roke za tistega drugega pobalina, ki se hoče gujsat, pa ne more zlesti na gujsnco. Rešitev je sling. Imam ga na posodo od Katje, tudi študentke z dvema otročkoma, dva nadstropja nad nami v XII-ki. Zraven sem dobila še mali priročnik, v katerem so predstavljeni različni načini vezanja otroka, seveda glede na njegov razvoj.
No, in res je fina pogruntavščina. Gre za čisto enostaven kos blaga, obrobljen trak širok dobrih 60cm in dolg dobrih 5 metrov. Seveda iz bombaža, je pa specialno tkan, da je na nek način raztegljiv a tak, da se med pranjem ne raztegne. Naša mama je rekla, da je na eni strani tkan na lan, na eni pa na navaden bombaž (no, naša mama že ve, ker je iz stroke!). Tako, da razmišljam, da bi si ga sešila sama, samo še do Škofje Loke se bom morala zapeljati. Tam menda dobim tako tkano blago.
Praktično, res! Zadnjič smo vsi štirje igrali nogomet 
ps: drugič morda bolj nazorna fotka…
