…smo preizkušali ljubljanske “peš poti”. S kolesi smo se peljali po delu Poti ob žici in se vmes ustavili na Koseškem bajerju. Nastavljali smo se sončku, sedeli na listju, opazovali vodni ekosistem, tako floro kot favno 
, spuščali zmaja (ko se je veter odločil, da malo popiha), se crkljali in predvsem imeli luštno!
Trenutno pa reeeeeeeees že grozno čakamo sneg!
Na eno hladno sredo konec julija smo se na hitro zmenili, naredili sendviče in sok ter se zapeljali do Slavkovega doma na Golem brdu. Ja, šli smo na sv. Katarino. Luštna sprehodna pot po gozdu, primerna tudi za otroke. No, s sabo smo imeli tudi Markota, ki je z veseljem ponesel kakega otroka, ko so bile noge že zmatrane!
Mesto Vrbnik leži na jugovzhodnem delu otoka Krk. Vožnja do tja je dokaj ugodna, saj so ceste lepe, naš pikaso pa ima klimo Nekako smo izlet (na tisti dan z burjo…beri post morje 2011) načrtovali na drugo destinacijo – v samo mesto Krk, a smo le to spremenili zaradi obilne gneče na cesti že pred samim mestom Krk, ki je nastala zaradi Krčkega sejma, ki se je odvijal ravno tisti dan. Zato smo se kaj hitro odločili za Vrbnik in nato kopanje v Klimnem. Fina stvar je bila, da se vpliv burje sploh ni tako poznal, kot se je na celini, tako da smo še ta “pokvarjeni” dan dobro izkoristili!
ps.: no, Klimno, zabavno…samo mami je pol prala
Mislim, da smo si letos izbrali najlepše vreme! V celih 14 dneh smo imeli 5 minut dežja in slaba dva dneva burje, ravno prav, da je spihala ozračje in zbistrila vodo. Ni boljšega!
ps.: tisti dan z burjo smo izkoristili za izlet na Krk. Pogledali smo si mesto Vrbnik in se kopali v Klimnem. Slike še pridejo.
Po enem uspešnem in zanimivem terenu smo se odpravili še na enega enotedenskega. Potekal je na Cerkniškem jezeru, njegovih trstiščih in v Rakovem Škocjanu, po reki Rak.
Kraški svet tukaj kaže svojo največjo mojstrovino, kjer se med pobočja Slivnice in Javornikov ujame voda in čez čas presahne – Cerkniško jezero. Res, da imamo v Sloveniji še nekaj podobnih (Petelinje, Pavško in Pivško jezero), a to je največje, saj obsega od nekje 20 do 24 km^2, ko je polno. Jezero se napolni v kakem tednu, izprazni pa v treh. Voda se na področju zadrži kar 9 mesecev. Zato si lahko predstavljate, da morajo biti rastline in živali na tem področju, ki je načeloma ugodno za življenje prav zaradi obilice vode, izredno prilagodljive na samo presihanje, ki v ekosistemu pomeni motnjo.
No dovolj o ekologiji…če bi radi o tem izvedeli kaj več, se lahko vpišete na BF, oddelek za biologijo hehe
Na kratko še o dogajanju: ker sem ta teren zamudila lani (nekako je bil Nace takrat star dobra 2 meseca), sem se letos priključila boloncem, ki pa so bili prav fina druščina! Smo se napeli in naplesali, res luštno smo se imeli. Predvsem moram pohvalit tudi naš strokovni kader: prof. Alenko Gaberščik, docentko Matejo Germ in tehničnega sodelavca Dragana. Veliko so pripomogli k povečevanju znanja v naših možganih z zanimivo oblikovanimi delovnimi skupinami, razgibanim delom, veseljem do skupnega teamskega dela in vključevanjem v samo druščino nas študentov.
Hvala za lep in poučen teren!
Iz četrtega letnika faksa mi manjka par terenskih vaj pri predmetu Ekologija živali…enega od teh sem odkljukala danes.
Z asistentom Hubertom Potočnikom se nas je kar velika skupina (cca. 30 osebkov) odpravila na en hajk po Iškem Vindgarju. Sam prostor je načeloma poznan kot dober piknik plac, a je veliko več kot samo to. Ravno zaradi njegove mikroklime (posamezni refugiji – prostorčki z določeno “klimo” in posledično tudi vegetacijo) je tu pestrost favne velika. Ob eni skali po kateri je polzela voda smo našli ruj, ki je znan za bolj tople kraje, na sami skali pa mesoojedo rastlino mastnico, ki pa raste na hladnejših predelih. Prav na tej skali živi posebna vrsta mladoletnice (Trichoptera), ki je endemid prav za Iški Vindgar. Tu živi ogromno močeradov (pestrost le teh pri nas je tam okoli 50, v Nemčiji so ponosni na tistih svojih 10 
). Območje naseljujejo tudi večji sesalci, od najbolj značilnega gamsa, do medveda, risa, vidre, tudi volka. V sami Iški (potok, ki teče skozi vindgar) pa je populacija postrvi.
No, veliko zanimivega! Voda je fina, trenutno ima kakih 16 stopinj, pot je prvih 20 minut do pol ure primerna celo za vozičke (seveda z velikimi kolesi!), nato pa za razgibane noge, ki si ne bojijo malo zagazit v vodo. Neki predeli so primerni tudi za kopanje, saj je na razpolago kar nekaj lepih tolmunčkov, voda pa tudi ni prehitra. Seveda, če prejšnji dan ne dežuje
Kazalo je, da bo vreme res zdržalo še celo dopoldne in del popoldneva, zato smo se prejšnjo soboto (spet s sosedovo Zojo) odpravili na izlet – na Veliko planino. Pot čez Korošico je bila kar dolga in naporna, a ker so otroci nosili ruzake…ja ja, sej se hecam. Šli smo na ta deseto gondolo in še s sedežnico po vrhu…na vrh! Aaaaa, kak svež zrak! Zgoraj smo se razgledali po bližnjih še sneženih gorah, v dolino pa se je zaradi velike vlage slabo videlo. Pa nič zato, otrok itak te stvari še ne zanimjo toliko.
Čeprav je mladina dokaj sama hodila (no, razen Nace), nismo rabili preveč časa, da smo prišli do planinskega naselja. Vmes smo si seveda nabrali zalogo kamnov, da smo jih lahko potlej pometali v “velike luže”.
in pojedli slastne sendviče. Malo smo ohladili noge in ker otroci niso nič pri miru in ker se je že bližala ura počivanja smo se kar odpravili naprej oz. nazaj. Pogledali smo si še kapelico in kar hitro stopili v korak, da smo ujeli sedežnico ob 13.15. Oblaki so se zbirali in veter je že kar lepo pel. Kot naročeno pa še nekdo iz Šimnovca zakliče, da bo gondola odpeljala kar ob pol dveh, ker se bliža slabo vreme. Ni boljše!
Tako smo naredili prav lep izlet, zagotovo ne naš zadnji!
ps.: s Photoshopom se je igral moj mož
Že pred časom (začetek aprila) smo se z Zojo, Tino in Sašotom (tudi študentsko družino) odpeljali v Volčji Potok, da bi videli te velikane. Imeli smo krasen dan, kar prevroč! Bili smo dokaj zgodnji, tako da smo bili za kosilo že v Stranjah. Res, da bi karte lahko še bolje izkoristili, a z najinima malčkoma je to še težko. Videli smo vse dinozavre in še ledenodobno “življenje”, ki je letos menda na novo. Vmes je bil čas za malico. Pogledali smo si račke in želve, gromozanske ribe in poskakljali po hlodih čez vodo. Skratka, moram pohvalit dinozavre, tulipani še niso cveteli na veliko (tako smo se izognili preveliki gneči, ki je potlej konec aprila ), vreme krasno, polno dobre volje,…pomlad je tu!
Že nekaj časa ne nosimo kratkih hlač. Na žalost! Malo spomina na tiste “kratke” čase, ko smo:
- kupili krede
- počivali na sončku
- prvič v roke vzeli žlico
- bili mokri
- šli na Sv. Primoža
- se smejali in imeli radi
- se crkljali in končno zaspali
Še od zadnjič dolgujem par slikc…
To soboto smo šli s pomočjo našega imenitnega vodiča gospodiča Marka Lajovica na krajši pohod do Zasavske Svete gore. Parkirali smo kar visoko, tako da smo hodili le kake dobre pol ure, no je bilo pa to bolj navkreber :/ tudi dež nas je ujel, a smo se hitro skrili v kočo pod cerkvijo in snedli vsak par sendvičev
Ko je nehalo deževati smo jo ucvrli nazaj v dolino. v Kresnice…na palačinke!
